Avtorica se v razpravi posveča obrisom miselnih in čustvenih stanj Varvare Višnjevske, kakor jih je bilo mogoče sestaviti iz kazenskega spisa okrožnega sodišča v Mariboru. Mlada ruska emigrantka je s prihodom v Maribor ob koncu leta 1932 zatresla ustaljeni ritem provincialnega mesta, ko je s svojim ravnanjem vzbudila sum, da je komunistka in vohunka. Takšno sklepanje je bilo posledica poostrenega nadzora nad komunistično dejavnostjo v Kraljevini Jugoslaviji po nastopu šestojanuarske diktature. Kot ugotavlja avtorica, pa kulturnozgodovinsko ozadje padlega kazenskega primera, ki prepričljivo ilustrira identitetni zlom ruskih emigrantov, obenem nakazuje tudi miselnost mlade evropske povojne generacije, katere del se je z izgubo kolektivnih identitetnih oprijemališč po razpadu imperijev (avstroogrskega in ruskega) ter z nastopom svetovne gospodarske krize oprijel romantičnega avanturizma. Komunizem kot odlično organizirana in po oktobrski revoluciji v evropskih državah razvpita in preganjana politična dejavnost se je zdel ustrezna fantazma – zatočišče generacije.