Razprava obravnava Maksimilijanovo meniško celico, ki jo je dal v Pongauu (Bischofshofen) okrog 711 zgradi sv. Rupert iz Salzburga. Ugotavlja, da je bila samostanska cerkev posvečena lokalnemu poznoantičnemu svetniku Maksimilijanu, katerega kult so v zgodnji novi vek ohranjali lokalni Romani (genealogia de Albina) in da ne gre za istoimenskega svetnika, ki naj bi 281 umrl mučeniške smrti v Celeji v Sredozemskem Noriku. Njegov kult v Celju, ki je tam izpričan šele od 14. stoletja naprej, je izmišljotina tamkajšnjih minoritov. Samostan sv. Maksimilijana so že kmalu po ustanovitvi uničili Slovani in 741–746 ga je obnovil bavarski vojvoda Odilo, ki je takrat podvrgel Karantance. Samostan je postal vojvodsko središče v kontaktnem prostoru k Slovanom na eni najpomembnejših poti v Karantanijo. Zdi se, da je bila Maksimilijanova meniška celica tudi izhodišče pokristjanjevanja Karantancev, ki se je začelo na iniciativo bavarskega vojvode in da se je Salzburg šele naknadno vključil vanj