Prispevek se ukvarja z vprašanjem strategije vstopanja žensk v politiko na začetku stoletja. Zaostrovanje političnega boja med katoliško in liberalno politično stranko je obe spodbudilo, da sta želeli v svojo lastno politično »gibanje« pritegniti vse prebivalce slovenskih dežel, tudi ženske. Tako katoliški kot liberalni tabor sta v ta namen pospešeno ustanavljala svojo lastno mrežo organizacij, ki naj bi širile njim lastno ideologijo. Ženske so se kljub prepovedi članstva v političnih društvih pričele pospešeno udeleževati tudi strankarskih shodov. Stranki sta tako spoznali velik potencial žensk in jih mobilizirali tudi v agitacijske namene, ravno zato pa je demokracija bolj kot cilj, ostajala sredstvo.