Konstituiranje slovenskega državnega zbora in vlade sredi devetdesetih let 20. stoletja je bilo globoko zaznamovano s tranzicijo (prehodom med socializmom in liberalizmom, ki je v Sloveniji trajal od sprejetja amandmajev k ustavi leta 1989 do vstopa Slovenije v Evropsko unijo leta 2004) in polariziranostjo političnega prostora. Članek časovno in prostorsko umesti zgodovinsko dogajanje, nato pa se posveti študiji primera sestavljanja državnega zbora in vlade. Osredotoči se na formalne plati procesa in na neformalne dogovore, ki so bistveno zaznamovali proces konstituiranja. Takšna analiza razkrije globino polariziranosti med parlamentarnimi strankami. Politični diskurz je spleten okrog štirih identifikacijskih oznak, s katerimi se je polariziranost manifestirala. Levo usmerjene stranke z Liberalno demokracijo na čelu so same sebe razumele kot proevropske stranke, ki v slovenski prostor vnašajo normalnost Zahoda, medtem ko so se desno usmerjene Slovenska ljudska stranka, Slovenski krščanski demokrati ter Slovenska demokratska stranka poimenovale kot pomladne stranke. Prve so sebi nasprotne stranke razumele, kot da ovirajo normalizacijski proces, medtem ko so slednje levo usmerjenim strankam očitale kontinuiteto s socializmom in jih označile za stare sile. Vsakokraten poraz desno usmerjenih strank (z nekajmesečno izjemo leta 2000) je okrepil negativni diskurz desnih strank, ki je do polnega izraza prišel po zaključeni tranziciji.