Prispevek preučuje ureditev in prakso načrtovanja družin v Jugoslaviji v 20. stoletju. Čeprav so se družbeno-gospodarske razmere v državi spreminjale, dvigal se je življenjski standard in kontracepcija je postala širše dostopna, je za večino parov v celotnem dvajsetem stoletju splav, najprej nezakonit, nato zakonit, ostal eden od osnovnih »metod« spontanega in nepremišljenega načrtovanja starševstva. Paradoksalno je, da je bil, kljub svobodnejši spolnosti in seksualni revoluciji, ki sta se zgodili po vojni, ter prizadevanjem za odpiranje svetovalnih centrov, širjenju kontracepcije in t. i. »humanizaciji odnosov med spoloma«, eden temeljnih uspehov državne politike na področju načrtovanja družine dekriminaliziranje splava in njegova »selitev« v bolnišnice in ambulante. Na podlagi virov iz Arhiva Jugoslavije in relevantnih periodičnih publikacij ter literature bo avtorica skušala odgovoriti na vprašanje, zakaj je imela državna politika pri tem skromne rezultate, pa tudi, kakšni motivi so vplivali na pare, da so se odločali za družine z enim ali dvema otrokoma.