Ob koncu devetnajstega stoletja je v večjezični Habsburški monarhiji jezik postal pomemben – če ne kar najpomembnejši – etnični označevalec pri oblikovanju različnih nacionalnih identitet. V jezikovno mešanih pokrajinah monarhije jezik ni več veljal le za preprosto orodje komunikacije, ki ga je mogoče pragmatično izbirati glede na govorne okoliščine, ampak je postal simbol nacionalne identitete. Koliko pa je res znanega o dejanski uporabi jezika v dvojezičnih pokrajinah? S primerom dvojezične slovensko-nemške pokrajine Spodnje Štajerske je v prispevku predstavljeno, kako lahko razglednice kot bogat vir, ki je na voljo v velikih količinah, pomagajo osvetliti navzočnost jezika oziroma jezikov v javni sferi, družbeno stratifikacijo in geografsko porazdelitev jezikov, jezik v formalni in neformalni komunikaciji ter različne vrste dvojezičnosti in jezikovnega stika. Preučevanje razglednic s preloma stoletja – sredstva, ki je del vsakdanjega življenja – nam torej omogoči vpogled v jezikovno krajino Spodnje Štajerske in naslika podobo pokrajine, za katero niso bili značilni samo nacionalni konflikti, ampak tudi miren soobstoj