V prispevku je orisana vloga pravnika dr. Milana Škerlja v razvoju sodne uprave po političnem prevratu leta 1918. Razpad Avstro-Ogrske je doživel na Dunaju kot uslužbenec ministrstva za pravosodje. Bil je med tistimi slovenskimi pravniki, ki naj bi se habilitirali za univerzitetne predavatelje, da bi v primeru ustanovitve pravne fakultete v Ljubljani prevzel enega izmed profesorskih položajev. Ko pa se je decembra 1918 na poziv poverjenika za pravosodje Narodne vlade za Slovenijo vrnil v Ljubljano, sta se mu odpirali dve možnosti. Kolegi so ga želeli videti v sestavu prvega profesorskega zbora pravne fakultete. Na poverjeništvu za pravosodje pa so si želeli, da bi izkušnje z ministrstva za pravosodje na Dunaju prenesel v prenovo sodstva na Slovenskem. Po vojni je namreč zelo primanjkovalo sodnikov in drugih uslužbencev na sodiščih, zaradi novih političnih meja pa so sodišča druge stopnje dobila nova območja delovanja. Škerlj se je odločil, da bo v prvi fazi sodeloval v razvoju sodstva, na fakulteti pa je bil le honorarni predavatelj. Poleg Ivana Kavčnika in Janka Babnika je bil med najbolj zaslužnimi za razvoj sodstva v povojnem obdobju. Kot posledica centralizacije Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev so se pristojnosti slovenske sodne uprave zmanjševale. Milan Škerlj je bil kot zadnji predstojnik pravosodnega oddelka v Ljubljani, tedaj le še oddelka ministrstva za pravosodje v Beogradu, zadolžen za njegovo dokončno ukinitev. To je dokončal leta 1924 in se nato (končno) redno zaposlil na pravni fakulteti univerze v Ljubljani, na kateri je nato prebil vsa svoja nadaljnja službena leta.