Med najbolj občutljivimi in hkrati zahtevnimi nalogami v okviru oblikovanja državne oblasti Države Slovencev, Hrvatov in Srbov je bilo oblikovanje obrambnega sistema in oboroženih sil kot njegovega najpomembnejšega elementa. Tveganje političnega dejanja razglasitve neodvisne države je bilo oktobra 1918 tisto, ki je narekovalo zelo zadržane priprave. Tako je državno vodstvo šele z dnem ustanovitve države začelo vzpostavljati elemente obrambnega sistema. Izhajalo je iz prevzema dotedanjega obrambnega sistema AvstroOgrske, skupaj z zakonodajo, nato pa ga je pod pritiskom okoliščin tudi prilagajalo in poenostavilo. Upravljalo ga je distributivno, po poverjeništvih za narodno (o)brambo v Zagrebu (centralno in za Kraljevino Hrvaško), v Ljubljani in Sarajevu. Vlada Narodnega vijeća je izhajala iz postulata enotnega obrambnega sistema z enotno vojsko, sestavljeno iz treh (pozneje štirih) vojaških poveljstev za slovenske dežele, Kraljevino in Bosno in Hercegovino. Narodna vlada SHS v Ljubljani je z upravno opredelitvijo svojega področja delovanja po 19. novembru 1918 neposredno prevzela vse vodenje vojaških zadev in obrambnega sistema, strnila vse tri veje avstrijskih oboroženih sil v enovite oborožene sile in na podlagi mobilizacije (z mnogimi elementi prostovoljstva) vzpostavila osnovne vojaške enote.