Med slovenskimi politiki druge polovice 19. stoletja najdemo veliko pravnikov. Tudi na Kranjskem so vse od začetkov ustavne dobe zavzemali vidne položaje v političnem življenju. Zadnja predvojna prvaka obeh klasičnih strank sta bila pravnika (odvetnika), pravniki so bili deželnozborski poslanci, ki so nastopali tudi v vlogi glavarjev in deželnih odbornikov. V (cislajtanskih) »slovenskih« deželah je bil položaj deželnega predsednika (razen Andreja Winklerja na Kranjskem) vse do razpada monarhije v nemških (ali v Primorju v italijanskih) rokah. Podobno je bilo z avtonomno deželno oblastjo; zgolj Kranjska, ki jo je Taaffejeva vlada priznala za edino večinsko slovensko deželo, je imela od 80. let naprej slovensko večino v deželnem zboru, po razpadu monarhije pa se je zgolj kranjski deželni odbor soočil s predajo oblasti novi državi.