Članek obravnava politično preobrazbo Milovana Đilasa skozi analizo njegovih stikov z britanskimi laburisti in odziv Laburistične stranke na afero Đilas. Po sporu z Informbirojem so jugoslovanski voditelji skušali vzpostaviti alternativne mednarodne povezave tudi prek zahodnih socialdemokratskih in socialističnih strank, kot najprimernejši partner pa se je pokazala britanska Laburistična stranka. Uradni stiki z njo so bili vzpostavljeni leta 1950, ključno vlogo v dialogu z britanskimi laburisti pa je odigral predsednik Komisije za mednarodne odnose CK ZKJ Milovan Đilas. Po njegovi odstranitvi iz političnega življenja in obsodbi na zaporno kazen so se nekoč topli odnosi med britanskimi laburisti in jugoslovanskimi komunisti sicer ohladili, vendar vodstvo Laburistične stranke ni želelo tvegati poslabšanja odnosov z Jugoslavijo, zato se je na afero Đilas odzivalo zelo previdno. Čeprav je Jugoslavija ostajala avtoritarna država pod vodstvom komunistične partije, je v očeh Zahoda še vedno predstavljala pomemben dejavnik destabilizacije vzhodnega bloka, prijateljski odnosi med Laburistično stranko in jugoslovanskimi komunisti pa so temeljili predvsem na zunanjepolitičnih interesih obeh strani. V drugi polovici petdesetih let je pragmatični geopolitični premislek povsem prevladal nad ideološko afiniteto: zanimanje britanskih laburistov za jugoslovanski samoupravni eksperiment je občutno upadlo, zamrl pa je tudi jugoslovanski interes za demokratični socializem.