Prispevek obravnava akademsko kariero Maksa Samca (1881–1964) po drugi svetovni vojni. Čeprav je Samec po »čistki« na Univerzi v Ljubljani avgusta 1945 izgubil habilitacijo, so mu kot nenadomestljivemu znanstveniku ponudili drugo priložnost – postal je ustanovitelj novoustanovljenega Kemijskega inštituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU). Za svoje delo si je prislužil številna priznanja in državna odlikovanja. Na inštitutu si je prizadeval za uporabo svojih akademskih standardov, vendar pri tem ni bil povsem uspešen, kar je bila tudi posledica upravnih reform in sprememb v raziskovalni politiki v petdesetih letih 20. stoletja.