V članku skušam osvetliti preteklost in sedanjost spomenikov, ki so bili v Trstu od 16. stoletja naprej postavljeni kot izrazi lojalnosti habsburški dinastiji in avstrijski državi. Spomenike razumem kot artefakte spomina. Motivi za njihovo postavljanje so bili skozi zgodovino pogojeni s specifičnimi družbenimi in političnimi okoliščinami. Podobno velja za njihovo recepcijo, potem ko so bili enkrat postavljeni. Z razmahom nacionalnih gibanj od srede 19. stoletja naprej so habsburški spomeniki dobivali nove pomenske konotacije in postajali objekt različnih, tudi nasprotujočih si svetovnonazorskih interpretacij. Marsikateri spomenik je iz tega razloga izgubil tla pod nogami, a se z nedavnim razmahom nostalgije za habsburškim imperijem vrnil v tržaški javni prostor