Članek je posvečen fenomenu ljubezenskih zvez med socialno in starostno različnimi osebami neplemiškega porekla ter vlogi in oblikam ljubezni v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju na Slovenskem. Temelji na analizi zveze vrhniškega trškega sodnika Janeza Nepomuka Jurkoviča in njegove tri desetletja mlajše varovanke in rejenke Uršule Cerer v letih 1799–1803. Jurkovič je noseči ljubici našel stanovanje v Ljubljani, kjer se je leta 1801 in 1803 morala zagovarjati pred ljubljanskim županom zaradi suma prostitucije. Uršulino življenje pa je odstopalo od nravstveno padlih žensk, saj je imela urejeno bivališče ter oskrbo zase in za otroka, obenem pa se je razlikovalo od drugih konkubinatov in krajših prešuštniških afer. O Uršulinih in Jurkovičevih ravnanjih in čustvih vemo celo nekaj več kot iz drugih podobnih zvez, saj se je ohranilo pet pisem, ki jih je Jurkovič v letih 1802–1803 napisal sicer nepismeni Uršuli. Njihova vsebina in zapisnik zaslišanja ne razodeva le ljubezensko-tehničnih dejanj, marveč tudi njuno skrb za otroka ter tipično bidermajersko ljubezen, ki je bila povsem različna od poznobaročne.