S povečevanjem števila zaposlenih v idrijskem rudniku živega srebra v drugi polovici 19. stoletja se je med idrijskim delavstvom krepila stanovanjska stiska. Zasebna stanovanja v idrijskih rudarskih hišah so bila mnogokrat premajhna in zdravstveno neustrezna. K slabemu stanju so pripomogle tudi številne selitve rudarskih družin. To je rudniško ravnateljstvo napeljalo na misel o gradnji delavskih stanovanjskih blokov. T. i. prhavzi, ki jih je rudnik gradil med letoma 1872 in 1932, so delno pomagali rešiti pereči stanovanjski problem. Dobro grajeni stanovanjski bloki so številnim rudarskim družinam ponudili kvalitetnejši način bivanja, prispevali pa so tudi k boljši požarni varnosti. Notranja oprema se v zasebnem ali rudniškem stanovanju ni bistveno razlikovala. Delavci, nastanjeni v prhavzu, so bili v prednosti tudi zato, ker za razliko od zasebnih rudarskih hiš razen plačevanja najemnine drugih obveznosti niso imeli. Prhavzi še danes ostajajo živ del rudarske dediščine mesta Idrija, ki je priznanje prejela tudi na globalni ravni.