Avtor v prispevku obravnava individualno' karitativno dejavnost v poznem srednjem veku v Piranu. Naj pogostejši motivi zanjo so bili skrb za blagor duše in za odpuščanje grehov v zvezi z mitom o vicah in težnjami po »dobri smrti-«. Po svojih oblikah je bila ta osebna karitativna dejavnost praviloma neorganizirana in avtor Jo prikaže predvsem na podlagi številnih testamentov. Se pa v mestu okoli leta 1439 pojavlja tudi organizirana karitativna dejavnost v korist novega mestnega hospitala. V to stran takratnega življenja se vključujejo tudi številni v mesto doseljeni Slovani iz slovenskih in hrvatskih dežel.