Maribor je postal mesto s samoupravo sredi 13. stoletja. V drugi polovici istega stoletja se je gradilo mestno obzidje na vzhodni, severni in zahodni strani naselja, dolgo 3-krat blizu 500 m, visoko okrog 7m in debelo ob vznožju okrog 1,60 m. Ob notranjem robu zidu je potekal lesen brambovski hodnik.. V začetku 14. stoletja je bil izkopan predobzidni jarek. Tedanji Maribor je štel za grajsko trdnjavo deželnega kneza. Za gradnjo in vzdrževanje obzidja so prišli v poštev predvsem meščani, za kar jih je zemljiški gospod ob večjih delih navadno oprostil za več let zemljiškega davka — in poleg njih okoliško kmečko prebivalstvo, ki je bilo ob večjih delih z odredbo deželnega kneza ali deželnostanovske uprave klicano v obsegu 2 màlj okrog mesta k deželski raboti. Okrog leta 1520 je mestno vodstvo sklenilo z 292 kmeti iz okoliških vasi pogodbo, po kateri so ti za vsakoletno tridnevno utrdbeno raboto bili oproščeni sejemske mitnine. Pogodba je trajala do leta 1780, ko je bil ukinjen trdnjavski značaj mesta in z njim utrdbena rabota.