Avtor obravnava izvajanje agrarne reforme na okoli 1350 ha velikem veleposestvu, kjer je prevladoval gozd. Pod njen udar pa so prišle le obdelovalne površine, katerih je na tem področju tako kot v vsej Sloveniji zelo primanjkovalo. Zato so kmetje bili dolgotrajen boj za še tako majhno površino. V konkretnem primeru je večino, za agrarno reformo določene zemlje, prešlo v kmečko last na podlagi neposrednega sporazuma med veleposestnikom in kmeti. Oblast je bila takemu načinu naklonjena in ga je podpirala. Posebno pozornost posveča avtor realizaciji posameznih normativnih aktov, ki so urejali izvajanje agrarne reforme. Ugotavlja določeno' popuščanje lokalnih oblasti veleposestniku na eni strani, na drugi pa nepopustljivost beograjske vlade. Na koncu se sprašuje o smiselnosti tako zamišljene in izpeljane agrarne reforme, ki še socialnih efektov ni dosegla, kaj šele ekonomskih.