Avtorica obravnava domače lesne obrti, ki sodijo med najstarejše in številčno najmočnejše. Zajemajo različne dejavnosti: obodarstvo, podnar- stvo, žličarstvo, kuhalničarstvo, ročno mizarstvo, orodjarstvo, strugarstvo, kolarstvo, pletarstvo, rešetarstvo in posodarstvo. Lesene obrti večkrat opredeljujemo zlasti za Ribnico in njeno okolico z izrazom »suha roba«, ki je značilni fenomen v gospodarskem, sociološkem in etnološkem pogledu in pomenu. Poseben pojav v zgodovini trgovanja so- pravice kmečke trgovine, ki so Ribničanom skozi stoletja omogočale prosto trgovanje z lesenimi in lončenimi izdelki. S svojim trgovanjem so podložniki posegali v izključno mestne pravice, zato je že Friderik III leta 1942' izdal posebni patent, ki je dovoljeval Ribničanom nemoteno prodajo lastnih izdelkov po deželah Avstrije, Ogrske, Nemčije, Italije, Španije, Grčije in drugod. Trgovske zveze so vodile tudii po Levanti, čez Sredozemsko morje v Afriko in celo v Indijo. Tudi leta 1852 sprejeti prvi obrtni zakon jim je ohranil vse pravice neokrnjene s posebnim krošnjarskim patentom. Poleg svoje pomembne gospodarske naloge, ki so jo- ribniški zdomarji opravljali s prodajo svojih izdelkov, so na svojih krošnjarskih poteh veljali za potujoče obrtnike, ki so po kmetijah popravljali polomljeno- orodje in pokvarjeno posodje