Italijanske okupacijske oblasti so namenile Univerzi v Ljubljano vlogo "mostu med italijansko in slovensko kulturo". Zato je bil v študijski program že v zimskem semestru 1941/42 uveden pouk italijanskega jezika in predavanja iz italijanske zgodovine in literature. Po nemški zasedbi Ljubljane se honorarni profesorji in lektorji niso vrnili na delovno mesto. Šef pokrajinske uprave v Ljubljani je 10. 2. 1944 odločil, da se italijanski honorarni profesorji in lektorji razrešijo akademskih pravic in dolžnosti.