Skrb za revne je državna uprava v drugi polovici 19. stoletja že v precejšnji meri prevzela iz rok Cerkve. Državni in deželni zakoni v habsburški monarhiji so okvirno urejali to področje, izvajalsko in s tem tudi finančno, pa je bila skrb za uboge večinoma naložena občinam. Za socialne namene je v kranjski občini deloval ubožni zaklad, v katerega se je denar stekal iz nekaterih občinskih dohodkov, v veliki meri pa se je vzdrževal z dobrodelnimi prispevki meščanov. Iz tega sklada, ki ga je upravljal občinski svet, so občinskim revežem izplačevali redne mesečne podpore. Poleg tega je v mestu delovala tudi ubožnica, ki pa ni zadovoljevala mestnih potreb, ter kasneje še sirotišnica. Kljub vedno večji skrbi občinskih mož za revno prebivalstvo, so berači v Kranju na prelomu 19. in 20 stoletja, spadali k vsakdanji podobi mesta.