Avtor se ukvarja z dvema tipoma internacionalizma v srednjeevropskem delavskem
gibanju do prve svetovne vojne. Prvi je primer mehaničnega prenašanja
zahodnoevropskega tipa in je v Avstriji negiral politični pomen nacionalne
problematike. Nasprotno je pa drugi tip uveljavljal priznanje nacionalnopolitičnih
struktur kot predpostavko mednarodnega sodelovanja. Odločno odklanja
avtor trditev, da je politika češke socialne demokracije nacionalistična
(kot primer drugega tipa), avstrijsko-nemške skupne stranke kot prvega tipa
tega internacionalizma pa internacionalistična.