Avtor obravnava otoplitev v italijansko - jugoslovanskih odnosih po letu 1935, ki so pripeljali do sklenitve sporazuma Ciano-Stojadinović marca 1937. Obenem, ko se je italijanska politika vse bolj vezala na Nemčijo, jo je ta izrinila iz Avstrije in Balkana. V tem okviru je sporazum Ciano-Stojadinović izgubljal značaj nove aktivne italijanske politike na podonavsko-balkanskem območju. Pretresi, ki so jih v tistih dveh letih doživeli mednarodni odnosi, so se odrazili tudi v vsakodnevnem življenju zlasti slovenskega prebivalstva Julijske krajine, ki je dvajset let prenašalo grenke in tragične posledice aneksije kraljevini Italiji.