Avtor ugotavlja tesno odvisnost razvoja slovenskega zgodovinopisja (1945—1990) od življenjske poti političnega sistema, ki je želel obvladovati vse pore življenja. Oblikovan koncept zgodovinopisja v letih 1946—1951 je raziskovalno polje postavil v okvir socialne in gospodarske zgodovine. Predpisano je bilo t.im. marksistično zgodovinopisje, ki je onemogočalo celovito obravnavo preteklosti. Starejša obdobja so bila odrinjena in marginalizirana, novejša obdobja pa favorizirana. Popolnoma neuravnotežen in enostranski razvoj raziskovanja zgodovine pa je oblasti uspelo vzpostaviti s stalnimi reformami celotnega izobraževalnega sistema in mestom zgodovine v njem. »Revolucionarna« oblast je od njenega rojstva (1945) pa do njene smrti (1990) želela oblikovati enak in enoten pogled na preteklost, sedanjost in bodočnost, s premišljeno selektivnostjo pa uveljaviti skrajno omejen in pohabljen zgodovinski spomin kot objektivno resnico.