Avtor obravnava problem pravnih in družbenih odnosov med tujimi bankirji (v glavnem Florentinci do sredine 14. stoletja in Židje od okrog 1390 dalje) in domačim prebivalstvom. Glavni sklep bi lahko bil, da so omenjeni bankirji imeli avtonomen in celo povzdignjen položaj, zajamčen v pogodbah. Židje so uživali tudi široko versko avtonomijo, čeprav so bili podvrženi nekaterim omejitvam in pritiskom.